BITI MAMA – Življenje prej in pozneje po mnenju Sonje Švajhler

Supermama Sonja Švajhler, bolj znana kot avtorica bloga littlemisstwiggyblog in soustanoviteljica portala Supermame, je po nakupovanju v Rosesu za naš blog pripravila majhno primerjavo življenja pred rojstvom otrok in po njem. Prepričani smo, da vam bo odlično besedilo zelo všeč in da se bodo številne supermame v njem prepoznale tudi same. J

Življenje prej in pozneje. Kot dve različni življenji. Kar dejansko tudi sta. Tudi sebe doživljam kot dve povsem ločeni in drugačni osebi. Materinstvo me je namreč spremenilo v vseh pogledih. Iz neobremenjenega in živahnega dekleta sem se spremenila v skrbno mamo. Supermamo, kot si rada rečem. Zakaj super? Ker prav to nisem. Ampak se trudim biti. In vem, da za svoja otroka sem supermama in najboljša mama, kar sem lahko. Vendar se vrnimo na začetek.

Obstajajo stvari, ki sem jih počela pred prihodom otrok in ki jih pogrešam. Zdaj z vidika mame dve fantkov razmišljam, kaj sem počela z vsem tem časom, ki sem ga imela, ko še nisem imela otrok. Zveni smešno, saj sem tudi takrat mislila, da »nimam časa« za vse, kar moram in želim narediti. Očitno je v naši naravi, da nimamo nikoli dovolj časa in da imamo predolg seznam obveznosti in želja. Ali pa si vsaj tako predstavljamo v svoji glavi.

Kaj pogrešam iz časov, preden sem dobila otroke … Da se zbudiš »sam od sebe«. Saj poznate tisti občutek, ko odprete oči, sončni žarki se prebijajo skozi tesno zaprte rolete, prah se svetlika skozi sončne žarke in vi ste naspani. Pravzaprav celo malce utrujeni od spanja. No, to pogrešam. Kako so moja jutra videti zdaj? Enako čudovito, vendar drugače. Že tri leta se nisem zbudila »sama od sebe«, sta pa me v tem času pogosto zbudila vriskajoč glasek mojega dvoletnika in čebljanje mojega drugega sončka, in vem, kako težko je odpreti oči, ko ti duša hrepeni po še malo spanja. Vem, kako se je pretvarjati, da ne slišiš vsega, čeprav se prav dolgo v resnici ne morem pretvarjati – moj dvoletnik namreč poskuša na silo odpreti moje veke, me objema in ob tem pogosto povsem nenamerno koleno položi na moje razpuščene lase ter jih med svojim premikanjem po postelji povleče. Vem, kako je, ko me objame z vso močjo in zakriči, naj vstanem in pripravim zajtrk. Res je naporno, vendar je tudi čudovito.

Kaj pogrešam iz časov, preden sem dobila otroke? Brezskrben odhod od doma. Kam? Sploh ni pomembno. Odločila sem se, da grem, zato sem tudi šla. Ko dobiš otroka, je dejansko videti, kot da potrebuješ njegovo dovoljenje, če želiš kam oditi. Vsi odhodi morajo biti načrtovani in organizirani skrbneje in natančneje kot poroka. Dolgo vožnjo načrtuješ za tisti del dneva, ko otrok po navadi spi, vendar moraš paziti, da ne bo preveč utrujen, saj bo potem prehitro zaspal in se prebudil v agoniji na pol poti, kar z drugimi besedami pomeni, da si nasrkal.  Morda bo kdo rekel, da se moram malo sprostiti, vendar sem že od nekdaj takšna, da moram vse načrtovati in ne počnem stvari spontano. Otroci to mojo obsedenost z organizacijo še dodatno podkrepijo, saj je pri njih organizacija resnično ključnega pomena.

Zdaj, ko je L že malo zrasel, pri odhodu od doma ni samo nujno načrtovati vsake najmanjše podrobnosti (zdaj imam poleg njega namreč še dojenčka, ki mora biti sit vedno, ko kam gremo), ampak ga pa morava jaz in moja boljša polovica v stanovanju najprej uloviti kot spretna lovca, če želiva, da kam gremo. Če malce pojasnim – za dvoletnika, polnega energije (kot da drugačni dvoletniki sploh obstajajo), je vse igra. Najraje teče. On ne hodi. On teče. Vedno. Od trenutka, ko odpre oči, do trenutka, ko jih zvečer zapre. Teče, ko moramo zajtrkovati, teče, ko ga moram preobleči, teče, ko gremo od doma v park, teče, ko si mora umiti roke. On pravzaprav niti ne teče, temveč BEŽI. Z možem se morava prikrasti do njega, če ga želiva uloviti, in izvesti še vse običajne zadeve, za katere sva pred otroci potrebovala samo 4,5 minute. Te 4,5 minute se je ob dveh otrocih spremenilo v 45 minut.

Kaj pogrešam iz časov, preden sem dobila otroke? Nakupovanje v miru. Tudi če gre za nakupovanje kruha in mleka. Ni me skrbelo, ali bo sredi nakupovanja kdo dobil histerični napad, ali se bodo ljudje obračali za nami in komentirali, kaj se dogaja, ali se bo kdo osvobodil moje roke in stekel v nasprotno smer … Ker se obdobje neposlušnosti, ko smo zunaj, končno zaključuje, je nakupovanje postalo celo zanimivo in manj boleče. Če že gremo skupaj nakupovat, se tega lotimo, kot da gremo na izlet. S seboj vzamemo njegovo kolo in si vnaprej določimo naloge, da mu je nakupovanje bolj zanimivo. Prav tako je z vsakim dnem bolj resen in se iz majhnega otroka počasi spreminja v fantka.  Tudi svoj obisk Rosesa smo načrtovati do zadnje podrobnosti in ga spremenili v izlet, ki je bil zanimiv tako za otroka kot za naju. Za konec smo si privoščili še odlično kosilo v bližnji kleti Kozjak. Nakupovanje, ki mi je sicer tudi drugače všeč, tako postane zanimiva dogodivščina tudi za moja otroka. V obojestransko veselje.

Mislila sem, da bo moj seznam stvari, ki jih pogrešam, veliko daljši. Ko pa tako opazujem svoje življenje, je to zdaj polnejše in srečnejše. Čas preživljam kakovostneje, cenim vsako sekundo miru, ki jo preživim z možem, vsak obrok, ki ga lahko zaužijem v miru, cenim vsak nasmeh svojih otrok in uživam v njuni komunikaciji. Spet gledam Disneyjeve risanke, ki sem jih gledala, ko sem bila majhna, in rišem ter se igram z avtomobilčki. Učim se, kako biti mama, supermama, in se navdušujem nad vsem novim, česar se naučita, kar se nam zgodi vsak dan. Nič od tega ne bi zamenjala niti za sekundo daljše poležavanje v postelji ali za miren odhod od doma … Prav za nič. Zame je materinstvo kaotičen svet, poln čustev, za katere prej nisem niti vedela, da obstajajo. Najmočnejših in najbolj turbulentnih čustev – od skrbi, jeze, ljubezni, frustriranosti, ponosa in utrujenosti do sreče. To je zame materinstvo. Zavito v najlepši celofan otroških objemov in najbolj iskrenih poljubčkov.

ShareTweet about this on TwitterPin on PinterestShare on LinkedInShare on Google+Share on Facebook